Krampus je demon alpske tradicije.
Rogati zimski demon z šibo, verigo in košem na hrbtu.
Krampus je mračni spremljevalec svetega Miklavža v vzhodnoalpskem prostoru: rogat, poraščen in opremljen z verigo ter šibo, medtem ko Miklavž obdaruje pridne otroke. Podoba je slikovno izpričana že leta 1582 v Diessenu ob Ammerskem jezeru, kot samostojna figura na razglednicah pa šele od sredine 19. stoletja.
Na krampusovih sprevodih od Salzburga do Koroške se še danes prikazuje kot hrupna, strah zbujajoča demonska pojava zimskega časa, z izrezljano leseno masko, ropotajočo verigo in šibo iz brezovih vejic. Noč 5. decembra, ki predhaja Miklavžev dan, ostaja njegov ustaljeni datum nastopa.
Tip: zimski demon in spremljevalec Miklavža
Izvor: vzhodnoalpski prostor, slikovno izpričan od leta 1582 v Diessenu ob Ammerskem jezeru
Besedila: cerkveni prepovedni akti od 17. stoletja, krampusove razglednice od približno 1850
Obdobje: kot figura na razglednicah od sredine 19. stoletja, šega živa še danes
Videz: rogata, poraščena pojava z leseno masko, verigo, šibo in košem
Slikovno izpričan od leta 1582 v Diessenu ob Ammerskem jezeru, kot samostojna figura na razglednicah šele od sredine 19. stoletja. Cerkveni prepovedni akti segajo vse do 17. stoletja.
Salzburg, Tirolska, Koroška, Štajerska, Bavarska in Južna Tirolska: Krampus je razširjen po celotnem vzhodnoalpskem prostoru in sosednjih bavarskih regijah.
Dobro dokumentiran s cerkvenimi prepovednimi akti od 17. stoletja, krampusovimi razglednicami od približno 1850 ter etnološkimi opisi krampusovih in perhtenskih sprevodov.
Bavarsko-avstrijsko: Ime večinoma izvajajo iz besede Krampen, ki pomeni nekaj usahlega ali kremplju podobnega, sorodno srednjenizkonemškemu krampe, kavelj. Natančen izvor velja za ne povsem zanesljivo pojasnjen.
Videz
Rogat, z dolgim jezikom in poraščen s kožuhom, maska pa je po tradiciji izrezljana iz cirbolovega ali lipovega lesa; vsaka skupina goji svoj slog mask. Značilni so ropotajoča veriga, šiba iz brezovih vejic in koš na hrbtu.
Delovanje
Kombinacija hrupa, kožuha in verige ga hkrati opredeljuje kot ukročeno in kot ukročujoče bitje: zimski demon v službi Miklavža, ki vidno ohranja svojo prvotno grozečo naravo. Na nekaterih krajih hrup njegovega nastopa dodatno okrepi zvončasto oprtje.
Najpomembnejši vidiki rogate pojave s šibo na hitro.
Zimski spremljevalec Miklavža v vzhodnoalpskem prostoru, ki se je od protireformacije uveljavil kot trdno nasprotujoč si par nagrade in kazni.
Nagajivi otroci so izrecna tarča grožnje, ob sprevodu pa poleg njih tudi celotno zbrano občinstvo krampusovih sprevodov.
Izrezljana lesena maska, kožuh, veriga, šiba iz brezovih vejic in koš na hrbtu; oblika rogov in dolžina jezika se razlikujeta od skupine do skupine.
Kaznujoča nasprotna figura nagrajujočemu Miklavžu, s starejšo vlogo popotnega, v Rauhnächteh zbujajočega strahu zimskega duha.
Kajenje s kadilom, hrup zvoncev in verig, cerkveni blagoslov hlodov in blagoslovljena voda okrog Miklavževega dneva.
Japonski oni kot oddaljen primer za primerjavo obrednega izganjanja demonov, poleg tega regionalni sorodniki, kot sta Klaubauf in Buttnmandl.
Religiologija bere Krampusa kot urejen lik groze. Šega nadzorovano prikazuje strah, ga veže na pravila in ga na koncu razreši. Otrok doživi grožnjo, a tudi to, da mine in da ima končno besedo sveti mož.
Poleg tega obstaja apotropejska razlaga, torej razumevanje hrupa in maske kot sredstva zoper nesrečo. Zvonci, kričanje in strašljiv obraz naj bi tako odganjali temo zimskega časa. Ta razlaga je razširjena, kot zgodovinska razlaga šege pa ostaja zgolj hipoteza.
Zanimiva je dvojna vloga lika: Krampus utelešuje grozeče in ga hkrati zamejuje. Kdor nosi masko, naredi grozo obvladljivo. Prav ta logika povezuje alpsko šego z zaščitnimi praksami mnogih kultur, ki nesreči dajo obraz, da bi jo nadzorovale.
Religiologija bere Krampusa kot urejen lik groze. Šega nadzorovano prikazuje strah, ga veže na pravila in ga na koncu razreši. Otrok doživi grožnjo, a tudi to, da mine in da ima končno besedo sveti mož.
Poleg tega obstaja apotropejska razlaga, torej razumevanje hrupa in maske kot sredstva zoper nesrečo. Zvonci, kričanje in strašljiv obraz naj bi tako odganjali temo zimskega časa. Ta razlaga je razširjena, kot zgodovinska razlaga šege pa ostaja zgolj hipoteza.
Zanimiva je dvojna vloga lika: Krampus utelešuje grozeče in ga hkrati zamejuje. Kdor nosi masko, naredi grozo obvladljivo. Prav ta logika povezuje alpsko šego z zaščitnimi praksami mnogih kultur, ki nesreči dajo obraz, da bi jo nadzorovale.
Religiologija bere Krampusa kot urejen lik groze. Šega nadzorovano prikazuje strah, ga veže na pravila in ga na koncu razreši. Otrok doživi grožnjo, a tudi to, da mine in da ima končno besedo sveti mož.
Poleg tega obstaja apotropejska razlaga, torej razumevanje hrupa in maske kot sredstva zoper nesrečo. Zvonci, kričanje in strašljiv obraz naj bi tako odganjali temo zimskega časa. Ta razlaga je razširjena, kot zgodovinska razlaga šege pa ostaja zgolj hipoteza.
Zanimiva je dvojna vloga lika: Krampus utelešuje grozeče in ga hkrati zamejuje. Kdor nosi masko, naredi grozo obvladljivo. Prav ta logika povezuje alpsko šego z zaščitnimi praksami mnogih kultur, ki nesreči dajo obraz, da bi jo nadzorovale.
Religiologija bere Krampusa kot urejen lik groze. Šega nadzorovano prikazuje strah, ga veže na pravila in ga na koncu razreši. Otrok doživi grožnjo, a tudi to, da mine in da ima končno besedo sveti mož.
Poleg tega obstaja apotropejska razlaga, torej razumevanje hrupa in maske kot sredstva zoper nesrečo. Zvonci, kričanje in strašljiv obraz naj bi tako odganjali temo zimskega časa. Ta razlaga je razširjena, kot zgodovinska razlaga šege pa ostaja zgolj hipoteza.
Zanimiva je dvojna vloga lika: Krampus utelešuje grozeče in ga hkrati zamejuje. Kdor nosi masko, naredi grozo obvladljivo. Prav ta logika povezuje alpsko šego z zaščitnimi praksami mnogih kultur, ki nesreči dajo obraz, da bi jo nadzorovale.
Religiologija bere Krampusa kot urejen lik groze. Šega nadzorovano prikazuje strah, ga veže na pravila in ga na koncu razreši. Otrok doživi grožnjo, a tudi to, da mine in da ima končno besedo sveti mož.
Poleg tega obstaja apotropejska razlaga, torej razumevanje hrupa in maske kot sredstva zoper nesrečo. Zvonci, kričanje in strašljiv obraz naj bi tako odganjali temo zimskega časa. Ta razlaga je razširjena, kot zgodovinska razlaga šege pa ostaja zgolj hipoteza.
Zanimiva je dvojna vloga lika: Krampus utelešuje grozeče in ga hkrati zamejuje. Kdor nosi masko, naredi grozo obvladljivo. Prav ta logika povezuje alpsko šego z zaščitnimi praksami mnogih kultur, ki nesreči dajo obraz, da bi jo nadzorovale.
Religiologija bere Krampusa kot urejen lik groze. Šega nadzorovano prikazuje strah, ga veže na pravila in ga na koncu razreši. Otrok doživi grožnjo, a tudi to, da mine in da ima končno besedo sveti mož.
Poleg tega obstaja apotropejska razlaga, torej razumevanje hrupa in maske kot sredstva zoper nesrečo. Zvonci, kričanje in strašljiv obraz naj bi tako odganjali temo zimskega časa. Ta razlaga je razširjena, kot zgodovinska razlaga šege pa ostaja zgolj hipoteza.
Zanimiva je dvojna vloga lika: Krampus utelešuje grozeče in ga hkrati zamejuje. Kdor nosi masko, naredi grozo obvladljivo. Prav ta logika povezuje alpsko šego z zaščitnimi praksami mnogih kultur, ki nesreči dajo obraz, da bi jo nadzorovale.
Najstarejši znani zapis o sprevodu tega tipa izhaja iz leta 1582 iz kraja Dießen am Ammersee, kjer so udeležencem pertenskega lova plačevali za pregnanje zlih zimskih duhov. Povezava med Miklavžem in Krampusom kot nasprotnim parom nagrade in kazni se je okrepila v času protireformacije, ko je katoliška cerkev želela okrepiti Miklavžev kult. V 17. in 18. stoletju so bili pertenski in Krampusovi sprevodi na Bavarskem, v Salzburgu in na Tirolskem večkrat prepovedani kot policijsko in versko nedopustni izgredi, saj so pogosto zdrsnili v popivanje.
Od sredine 19. stoletja so nastale tako imenovane Krampusove razglednice, s katerimi so znancem šaljivo zaželeli šibanje s strani Krampusa. Regionalno se pod drugimi imeni pojavljajo sorodni liki, na primer Klaubauf ali Buttnmandl; v 20. in 21. stoletju se je Krampus razširil onkraj alpskega prostora in ga so prevzeli tudi mednarodno.
Krampusove razglednice poznega 19. stoletja so Krampusa zgodaj vpeljale v zasebno dopisovanje. V 21. stoletju so Krampusovi sprevodi zrasli v turistično zelo opažen zimski običaj, z razsežnimi, včasih več kilogramov težkimi kostumi in umetelno izrezljanimi maskami. Mednarodno je lik postal znan med drugim po ameriškem igranem filmu Krampus (2015), ki ga močno popredstavi kot čistega grozljivega demona; v Avstriji sami pa ostaja predvsem lokalno zasidrana društvena šega.
Krampus utelešuje princip kontrastnega lika: šele v soočenju z nagrajujočim Miklavžem groteskna podoba razvije svoj polni vzgojni učinek. Z religioznovedskega vidika je šego mogoče brati kot zimski obred pregnanja, ki starejše, predkrščanske predstave o potujočih zimskih duhovih povezuje z legendo o škofu iz Mire. Zgodnjenovoveške prepovedi hkrati kažejo, da so oblasti sprevod dojemale kot priložnost za razposajenost in prestopanje meja, kar se ohranja v današnjem sožitju strahu in ljudskega praznovanja.
Religiologija bere Krampusa kot urejen lik groze. Šega nadzorovano prikazuje strah, ga veže na pravila in ga na koncu razreši. Otrok doživi grožnjo, a tudi to, da mine in da ima končno besedo sveti mož.
Poleg tega obstaja apotropejska razlaga, torej razumevanje hrupa in maske kot sredstva zoper nesrečo. Zvonci, kričanje in strašljiv obraz naj bi tako odganjali temo zimskega časa. Ta razlaga je razširjena, kot zgodovinska razlaga šege pa ostaja zgolj hipoteza.
Zanimiva je dvojna vloga lika: Krampus utelešuje grozeče in ga hkrati zamejuje. Kdor nosi masko, naredi grozo obvladljivo. Prav ta logika povezuje alpsko šego z zaščitnimi praksami mnogih kultur, ki nesreči dajo obraz, da bi jo nadzorovale.
Krampus v izročilu velja manj za nasprotnika, ki se ga odganja, kot za povabljenega, čeprav strašljivega dela časa Rauhnächte (dvanajst noči med božičem in svetimi tremi kralji). Zaščita je veljala predvsem hiši kot celoti: sobe in hleve so kadili s kadilom, da bi odgnali potujoče zimske duhove, zvonci in pokanje z bičem pa so služili splošnemu odganjanju nesreče. Cerkveni Blochov blagoslov in škropljenje s blagoslovljeno vodo okoli Miklavževega dneva sta ta zaščito dopolnjevala. Otrokom so predvsem svetovali k lepemu vedenju čez celo leto, saj naj bi po pripovedki šiba prav zadela tistega, ki se je slabo obnašal skozi vse leto.
Religiologija bere Krampusa kot urejen lik groze. Šega nadzorovano prikazuje strah, ga veže na pravila in ga na koncu razreši. Otrok doživi grožnjo, a tudi to, da mine in da ima končno besedo sveti mož.
Poleg tega obstaja apotropejska razlaga, torej razumevanje hrupa in maske kot sredstva zoper nesrečo. Zvonci, kričanje in strašljiv obraz naj bi tako odganjali temo zimskega časa. Ta razlaga je razširjena, kot zgodovinska razlaga šege pa ostaja zgolj hipoteza.
Zanimiva je dvojna vloga lika: Krampus utelešuje grozeče in ga hkrati zamejuje. Kdor nosi masko, naredi grozo obvladljivo. Prav ta logika povezuje alpsko šego z zaščitnimi praksami mnogih kultur, ki nesreči dajo obraz, da bi jo nadzorovale.
Neposredna ustreznica Krampusa zunaj alpskega prostora ni izpričana, pač pa soroden temeljni vzorec obrednega izganjanja demonov. Na japonskem prazniku Setsubun na začetku pomladi mečejo pražena sojina zrna, da bi pregnali rogate Oni, prav tako strašljive prikazni, katerih letni prihod naj bi znova vzpostavil red. Za razliko od Krampusa nastopa Oni izključno kot nasprotnik, ne kot ukročeni spremljevalec dobrohotne postave. Znotraj alpskega prostora sta mu sorodna Divji mož in Rübezahl kot podobne strašljive naravne prikazni.
Je Krampus hudič ali naravni duh?
V raziskovanju se srečujeta obe razlagi. Veriga, s katero nastopa, kaže na starejšo predstavo ukročenega, prvotno divjejšega zimskega duha, medtem ko sta ga rogovi in cerkvena razvrstitev od protireformacije naprej vse bolj približevala hudiču. V ljudskem izročilu ni hudič v cerkvenem pomenu: deluje po naročilu svetega Nikolaja in mu je podrejen.
Zakaj Krampus nastopa skupaj s svetim Nikolajem?
Ta par je nastal predvsem zato, da bi otrokom ponudili jasen nasprotujoči si par nagrade in kazni. Zgodovinsko je Krampus sicer izpričan že prej kot ta trdna povezava in je prvotno nastopal tudi neodvisno od šege svetega Nikolaja.
Ali med krampusovim pohodom res udarjajo z šibami?
Da, udarjanje s šibo je del živega izročila in ga marsikateri gledalec sam išče. Udeleženci pri tem praviloma sledijo pravilom obnašanja svoje skupine (Passe), zato gre za soglasen, čeprav grobo zastavljen obred.
Kaj počne Krampus?
Krampus spremlja svetega Nikolaja 5. in 6. decembra. Nagajivim otrokom grozi s šibo in verigo, medtem ko sveti Nikolaj nagrajuje pridne. Na krampusovih pohodih se po ulicah sprehajajo maskirane postave, oblečene v kožuhovino in z izrezljanimi lesenimi maskami. Pri obiskih po hišah ostane le pri grožnji, na pohodu pa marsikje sodi zraven tudi udarec s šibo.
Kdaj pride Krampus?
Krampusova noč je 5. december, predvečer dneva svetega Nikolaja. Na mnogih krajih Krampus spremlja svetega Nikolaja tudi 6. decembra pri obiskih po hišah. Krampusovi pohodi potekajo predvsem med koncem novembra in 6. decembrom.
Kako se Krampus imenuje v Nemčiji?
Na Bavarskem je ta prikazen prav tako znana kot Krampus, na območju Berchtesgadena pa nastopajo poleg njega še Buttnmandli. V srednjem in severnem delu Nemčije to vlogo spremljevalca svetega Nikolaja prevzame Knecht Ruprecht, samostojna in milejša prikazen.
Priporočene notranje povezave:
Kdor želi slediti logiki ukročene groze, najde v leksikonu sorodnike Krampusa: Alpa kot nočnega tlačečega duha nemškega ljudskega izročila, Tatzelwurma kot strašljivo bitje alpskega prostora in Klabautermanna kot opozarjajočega duha mornarjev. Pregled izročila ponuja stran o germanskem izročilu.
Druga temeljna dela v seznamu literature.
Postava, znana kot Krampus, šibasta prikazen Alp, ostaja tesno povezana z nočjo 5. decembra, in v današnjem šegi krampusovega pohoda še danes živi njena zimska igra strahu in ljudskega praznovanja.
Proti njegovemu vplivu izročilo iz različnih kultur navaja naslednja zaščitna sredstva:
Priporočena zaščitna sredstva
Najpreprostejše zaščitno sredstvo te zbirke: 41 plasti pravega zlata 999, platine, srebra in silicija, izdelano v Ruhli/Turingiji. Ni ga treba aktivirati, ni vezano na nobeno osebo in deluje v premeru približno 50 metrov, tudi kadar ni nošeno.
Sorodna bitja

Lwa so posredniški duhovi haitijskega vodooja med stvarnikom in človekom. Religiološka umestitev ...

Ajol, upravitelj vetrov v grški mitologiji. Izvor, mešina z vetrovi iz Odiseje in religiologistič...

Hödekin, škrat iz Hildesheima s klobukom iz klobučevine. Izvor, pripovedka o kuhinjskem fantu in ...

Trol, velikansko gorsko bitje germanske tradicije. Med Eddinim thursom in ogrom iz ljudskih pravl...

Perchta, Krampus, Kasermandl in Tatzelwurm: svet alpskih pripovedk religiologijsko razložen, z iz...

Basajaun, poraščeni gospodar baskovskih gozdov, opozarja pastirje na nevihte in volkove. Izvor, m...